Kako država poplača svojo napako/zmoto/svinjarijo

Pa še malo smeha…

Za sedem let nezakonitega pregona bom končno dobil poplačilo: če bo vse po sreči, bom dobil 833,68 EUR, moj odvetnik pa 11.620,00 EUR + DDV. Za maratonski proces.

Kaj pa MATERIALNA (dejanski stroški več kot 100 obiskov v Ljubljani, več kot 400 ur raznoraznih zaslišanj, obravnav in drugih operacij sodišč, delo doma in priprave na obravnave, dejanski stroški odvetnikov in ne ta sramotna žepnina…) in NEMATERIALNA (posvinjano ime, uničena poslovna kariera (na internetu vsi zapisi pisunov večno ostajajo!!), nezmožnost redne zaposlitve na podobnem delovnem mestu kot sem ga opravljal pred procesi, psihično trpljenje in zdravstvene težave moje družine in mene…) škoda? V tujini bi v tožbi dobil vsaj nekaj stotisoč evrov odškodnine, preganjalci pa vsaj kakšen opomin ali prikrajšek pri plači ali “premor” pri napredovanju po plačni in hierarhični lestvici. Pri nas pa se nihče niti ne opraviči, kaj šele da bi jih lahko tožil?! Smo še daleč od normalne države. Sicer pa česa drugega po 20 na 50 let podlage revolucionarnega prava tudi ne moremo pričakovati.

Hvala državi za vbogajme. Prejeta sredstva bom v naslednjih letih doniral in s tem poskušal pomagati tam, kjer država zaradi nesposobnosti ne zna ali ne more.

Pravijo, da pravosodje deluje. Le da se je potrebno vprašati – kako in za koga?! V kolikor bi bil pravnomočno obsojen, bi država od mene pokasirala za svoj trud. Zagotovo mnogo več kot bo/je dala meni. Enakost strank pred zakonom ali zakon močnejšega?!

Prilagam oba sklepa. Nista v imenu ljudstva, ju je napisala kar sodnica. Da vzamem sodnico, ki me je obsodila, v bran – vse je b.p. in skladno z zakonom. Škoda je le, da je z obsodilno sodbo, ki jo je višje sodišče razveljavilo, sodnica dejansko pokrila demagogijo in svinjarije tožilca Kozine.

 

X K 6155-2013 Sklep o povrnitvi stroškov odvetniku – Matej Erjavec

X K 6155-2013 Sklep o povrnitvi voznih stroškov – Matjaž Rutar

Advertisements
Standard

…in še o vedno novih in novih postopkih – Soške elektrarne in HSE

Zanimivo, minilo je že več kot 30 dni od prejema oprostilne sodbe Višjega sodišča, pa še do danes nisem nikjer, razen v enem samem stavku, pa še to tako mimogrede, zasledil, da bi bil Matjaž Rutar oproščen. Ali pa, da bi se kdorkoli opravičil za storjeno svinjarijo in 7-letno kalvarijo nezakonitega pregona in seveda tudi polivanja z gnojnico v medijih. Nič , ništa, zero, nada… Ni se oglasila Petra Sovdat, nič ni napisal Damijan Toplak, nič povedal Primož Cirman, bivši Dnevnikovi morilki tudi molčita. Tudi bljuvalec Marko Crnkovič je zgleda do vratu v lastnem govnu in se nima časa ukvarjati z menoj. Tišina. Čista tišina.

Še domači mi ne bi verjeli, da sem oproščen, če ne bi držali v rokah sodbe. Pa še sedaj me občasno malo nejeverno pogledajo, češ, najbrž ti nas malo zaj….š, najbrž si kaj kopiral…

Torej, da skratim, ni se še posušilo črnilo, kjer je evidentno zapisano, da so Matjaža Rutarja, sedaj bom pa z imeni in priimki, tožilec Jože Kozina, preiskovalna sodnica Deša Cener in sodnica – ups, se moram popraviti – višja sodnica Stanislava Lunder, 7 let nezakonito preganjali za ne nezakonita dejanja (mimogrede vmes je populist Kozina imel kar nekaj intervjujev in izjav v različnih medijih in nikjer nisem bil niti z besedo omenjen, niti z besedo moja oprostitev in sploh ne njihov greh, na veliko pa razpredal o moralnosti, o pravičnosti in podobnih sranjih), že so se “prijatelji” zopet spomnili name.

Hja, zgleda, da ko si enkrat na tako odgovorni funkciji kot sem bil pred leti sam, raznorazni represivci t.i. “pravljičarji” kar tekmujejo kdo te bo bolj “naštudiral” in ti grenil življenje. Sploh, ko padeš. Ko si takorekoč truplo. Kadaver. In ko “pravljičarji” začutijo, da se ne moreš braniti. Takrat se opogumijo in dobijo krila.

Največji hec pri tem pa je, da se s teboj ukvarjajo ljudje, ki o materiji sploh nimajo ali imajo zelo malo pojma in so tudi sicer v življenju podpovprečno, ne le intelektualno, obdarjeni. Kar pa jih ne moti pri sestavljanju horor pravljic, ki bi te res od srca nasmejale, če ne bi bile tako abotne in če ne bi poznal delovanja represivnega in pravosodnega ustroja države, da se zavedaš, da lahko pravljice bralcem (sodnicam) celo prodajo. In potem imajo nastopajoči v teh pravljicah tudi dejansko težave.

Ocenjujem, da zadnja pravljica o prodaji deležev Soških elektrarn HSE-ju, ki je bila objavljena na PopTV v nedeljo, 21.2.2016, nanjo so me opozorili prijatelji, sam žute štampe več ne konzumiram, pa res sploh nima možnosti, da se prebije dalj kot do faze ovadbe. Ampak ob trenutnem stanju našega pravosodja, zlasti na prvi stopnji, in svojih izkušnjah v dveh podobnih za lase privlečenih primerih, ki sta kar trajala in se fazno pomikala vedno višje v sodni hierarhiji, se nič ne smejim. Ker vem, da bo borba dolga, zopet bo zahtevala obilo mojih in živcev moje družine, pobrali mi bodo zopet ogromno denarja, ki mi ga državni roparji potem nikoli ne bodo vrnili. No, ja, bodimo natančni, vrnili bodo približno 10% dejanskih stroškov, ki so mi jih povzročili, da o izgubi prihodka in nematerialnih stroških tu sploh ne bom. Sramota.

Ampak takšno je življenje. Žal.

 

http://m.24ur.com/novice/slovenija/neuradno-policisti-ovadili-nekdanjega-pomocnika-direktorja-hse.html

 

P.S.1

Ker pravljičarji svojo resnico plasirajo v prime time-u na TV, imam najbrž tudi sam pravico tu in zdaj povedati svojo. RESNICO. Z argumenti in dokazi pa se bomo spopadli na drugih, za to določenih krajih.

Pa še o posameznih zlonamernih “pravljičnih” trditvah. Ni bilo 12 mio EUR. Kdo vse pa si je razdelil “teh 12 mio EUR”, sploh ni skrivnost – NOBENE DELITVE NI BILO, kar vso razliko je pobasal grdi neoliberalni Infond Holding, kar ve tudi košarkaš. To je tisti kriminalist iz Celja, ki je zadevo (ne)vodil in ga je Bogdan Pušnik pred leti ovadil zaradi nadlegovanja. Toliko o neodvisnosti postopka. Je pa res, da ga na ovadbi najbrž ne bo podpisanega. Bodo že prijatelji uredili, saj zato pa so prijatelji! Tudi ni bilo dogovora. Z Milanom Medvedom sem se v življenju srečal le dvakrat, prvič na HSE in drugič na dan podpisovanja pogodbe. Jožeta Zagožna pa sem srečal le na podpisovanju pogodbe. Bežno, le za nekaj minut. Infond Holding tudi ni “angažiral” Bogdana Pušnika, ker ga ni potreboval, saj je imel dovolj prostih sredstev za nakup in tudi sam je imel delež v Soških elektrarnah. Je pa res, da je Infond Holding od Bogdana Pušnika odkupil opcije na prodajo deležev do nekaj ostalih manjšinskih lastnikov. In je tudi res, da sem Bogdana Pušnika poznal še iz mojih borznih časov. Zlonamerni “pravljičarji” so pozabili javnosti povedati kako je postopek potekal (za plebs je važno le da so imena in fotografije, da so kradli, da je veliko denarja in da se je delilo), da je Infond Holding imel tudi druge ponudnike in da smo HSE-ju prodali, ker so nas skoraj prosili naj ne prodamo drugemu (tujemu) ponudniku. A to je že izven okvirjev pravljice, ki jo prodajajo. Pa jo poznajo, saj sem jo že pred več kot letom skupaj z dokumenti razložil košarkašu.

Dejanska vsebina pravljice oz. razlog zakaj ta zadeva sedaj in na takšen način, ki je običajni bralci nikdar ne bodo izvedeli, pa je naslednja: golobček se preko prijateljev “pravljičarjev” maščuje šaleškima medvedu in komunalcu, ker ga nista pripustila k poslu TEŠ6 oz. sta njemu in njegovim po njegovem mnenju dala premalo. Tako o tem čaršija. Ne jaz, čaršija.

P.S.2

Takoj, ko bom zvedel uradna imena “prijateljev”, ki ta komplot sestavljajo, jih bom obelodanil najmanj na tem mestu in pozval, da v primeru, da se zadeva zaključi pozitivno zame, tudi odgovarjajo oz. nosijo svoj del odgovornosti (da se jih vrže iz službe ali vsaj napoti na doizobraževanje, da morajo vrniti materialno in nematerialno škodo, da se opravičijo). Davkoplačevalci morajo vedeti kdo so ljudje, z imeni in priimki, ki se igrajo z usodami drugih. Danes z mojo usodo, ko marsikdo ploska in skandira, jutri pa tudi z usodami navadnih malih ljudi. Na koncu morajo odgovarjati za svoja dejanja. Žal je le, da imamo v tej podalpski zatohlosti zakone?/pravila? po katerih ti modeli nikoli ne odgovarjajo. Seveda ne, saj tudi država, kot njihov zaposlovalec in zaščitnik, nikoli ne odgovarja po nemarnosti ali “zainat” preganjanim s strani ravno teh osebkov.

P.S.3

Zadnja leta se precej ukvarjam s športom in sem zdrav kot še nikoli. Že trkam po lesu. Zaradi tega upam, da bom vse te pravljičarje preživel in se zadnji smejal.

Razen, če se mi slučajno kaj ne zgodi na cesti ali pri športnih aktivnostih. Tudi kriminalist Golub iz Celja je pred leti na zelo nevihten dan poletel s strehe. In ravno dan pred sodno obravnavo proti njemu. Poznavalci znajo povedati, da je moral pasti oz. da so mu “prijatelji” pomagali leteti… V ihti so pozabili na red bull. 🙂

Standard

Sodba Višjega sodišča Opr. št. II K 6155-2013

Končno oproščen!

Iz sodbe izhaja, da dejanje, za katerega me je populistični tožilec Kozina preganjal, sodnica Cenerjeva preiskavo požegnala in sodnica Lundrova obsodila, sploh ni kaznivo dejanje ali drugače, da kaznivo dejanje sploh ne obstaja.

Uničili pa so mi 7 let življenja, vrgli iz trga dela in mi povzročili ogromno materialnih in nematerialnih stroškov. Da o trpljenju družine, zlasti psihičnem, sploh ne govorim.

I nikome ništa…

Neobstoj kaznivega dejanja, na kar sva z odvetnikom Matejem Erjavcem opozarjala že vse od začetka “lova na čarovnice”, je Višjemu sodišču elegantno omogočil oprostilno sodbo in jim je prišel kot naročen, da se jim ni bilo potrebno ukvarjati z ekonomsko vsebino pritožbe, ki je bila v moji pritožbi neprimerno boljše obrazložena kot v Šrotovi, saj bi v primeru vsebinskega razsojanja morali oprostiti tudi Boška Šrota. Ampak to se še ne sme zgoditi. Še ni čas. Ljudstvo še ni pripravljeno. »Čarovnice« morajo še goreti…

 

Sodba Višjega sodišča Opr. št. II K 6155-2013

Standard

Pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča

V nadaljevanju obe pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča.

Žal smo ju ločili, pa bi bili kot enovita bolj udarni, zaradi čisto preprostega razloga – »cajtnota«. Zmanjkalo nam je namreč časa za skupno redakcijsko delo. In smo tako pač oddali ločena izdelka. Malo hecno, a v sili vrag muhe žre. 🙂

15 dni je zelo malo. Še posebej če se prebijaš skozi neberljiv špeh 155 strani nalaganja. Ki je za nameček nastajal vsaj 3,5 mesece na x mesecev podlage in ob že izdelanem mnenju kaj bo (mora biti) napisano. Vsaj tako se bere in takšen duh veje iz nje.

Prva je pritožba mojega osnovnega odvetnika Mateja Erjavca.  V pritožbi se ukvarjava z ekonomskimi razlagami. Precej smo se ukvarjali s tem ali napasti vsako neumnost in nezakonitost v sodbi. Na koncu smo se odločili, da prvič, zaradi brezštevilnih pristranskih in nezakonitih ali vsaj čudnih zaključkov, gremo zaradi omejitve še berljivosti in skoncentriranosti bralca/uporabnika (skupaj na cca. 20 strani, na koncu smo namalali še na manj straneh), na opozarjanje le glavnih najbolj v nebo vpijočih zadev. Drugič, da se osredotočimo le na tista, ki posebej vpijejo in niso bila razdelana že v Šrotovih pritožbah in se naslavljajo name, saj njegove in njegovih odvetnikov, če veljajo, veljajo (ne vse in ne čisto direktno, a dovolj, da si to lahko privoščimo) tudi zame. In tretjič, da to poenostavimo do banalnosti. Res me je sram, da to razlagamo na tako poenostavljen način, da celo moja »tamala« 9-letnica razume. A žal je to pač trenutno stanje in nivo znanja naših kazenskih sodišč, da so ta ne najbolj kompleksna gospodarska vprašanja sploh sposobna dojeti. Pa še tu si ne delam nekih posebnih utvar.

Druga pritožba pa je delo Mitje Jeleniča Novaka, ki sem ga naprosil in angažiral za pritožbo in je bil do tega trenutka odvetnik Vesne Rosenfeld, ki pa je že pravnomočno oproščena obtožb. Ta pritožba se ukvarja s kršitvami postopka, zlasti najbolj v nebo vpijočimi, in se ekonomskih in dejanskih zadev sploh ne dotika. Celo več, na daleč se jim izogiba. Ko sem jo prebral, sem bil zadovoljen.

Lahko bi pisali in pisali, a se zavedam(o), da mora biti pritožba udarna, brez mlatenja slame in kratka, saj sicer vse bralce mine volja in se potem lahko obešajo na vsako besedo.

RUTAR- Pritožba zoper sodbo X K 6155-2013 (Matej Erjavec)

RUTAR – Pritožba na sodbo X K 6155-2013 (Mitja Jelenič Novak)

 

Standard

Sodba Okrožnega sodišča Opr. št. X K 6155-2013

Boško Šrot je še vedno sovražnik št. 1 in priročen krivec za vse “zlo” v Sloveniji. Kdor je z njim v procesu je avtomatično (so)kriv.

Ekonomsko nepodkovana sodnica je na podlagi popolnoma napačno interpretiranih oz. zlorabljenih dokazov izrekla sodbo in z njo pokrila nesposobnost in pokvarjenost tožilca. S tem je nase sprejela odgovornost, ki pa je v Sloveniji tako nikoli kasneje oproščeni ne moremo izterjati. Pa še če jo, je le ta bagatelna.

Sicer pa brez komentarja.

 

Sodba Okrožnega sodišča Opr. št. X K 6155-2013Sodba Višjega sodišča Opr. št. II K 6155-2013Sodba Okrožnega sodišča Opr. št. X K 6155-2013

Standard

Hvala vsem, ki v igri sodelujete!

Spoštovani senat, spoštovana predsednica! *

NISEM KRIV!

Nisem kriv dejanj, ki mi jih v obtožnici očita tožilec. Veliko dejanj, ki jih v obtožnici našteva tožilec, se sploh ni zgodilo in so plod njegove bogate domišljije. Če pa so se zgodila, so bila popolnoma zakonita poslovna dejanja. In niso bila sestavni del njegovega konstrukta ali kakšne velike zarote. Seveda je jasno le njemu zakaj in kako je sestavil takšen konstrukt. Sploh pa nikjer nisem našel naklepa, zakaj in čemu bi vsa očitana dejanja naredil. Kaj bi sam imel od tega? Ni mi bil obljubljen delež, nisem bil posebej plačan, nisem bil nagrajen.

Žalosten sem in moralno krivega se čutim le, da mi skupaj s sodelavci ni uspelo ohraniti družbe, ki sem jo vodil. Infond Holdinga. Bilo je mnogo preveč negativnega okolja in razdiralnih sil katerih skupni imenovalec je bilo sovraštvo do Boška Šrota, Boška Šrota kot posrednega lastnika Infond Holdinga, ki si ga niti jaz niti Infond Holding nisva sama izbrala. In upanje na sodelovanje v tretjem valu privatizacije tistih, ki so običajno zaradi lastne nesposobnosti prva dva vala privatizacije zamudili. Oziroma po domače, da bo jasno tudi bolj preprostim ljudem – nasilno spreminjanje pravil igre med igro samo. Kar je sploh značilnost časa v katerem živimo. In kar najlepše ponazarja v obtožnici zapisana izjava občasnega zaslužkarja in politikanta Mateja Lahovnika, ki razkriva vso bedo intelektualnega okolja: »Tako kot so nekateri kupovali podjetja, bi jih lahko tudi moja teta«.

Osebe, ki so to vodile, ene bolj javno, druge bolj kot »strici iz ozadja«, lahko za razliko od raznih pezdirjev in pahorjev imenujem tudi poimensko: poleg že omenjenega Mateja Lahovnika še Franci Križanič, Gregor Golobič, Borut Jamnik, Žiga Debeljak. Ne nujno v tem vrstnem redu in vsak s svojo agendo. In seveda cel kup raznoraznih oportunistov, ki so s svojim obračanjem stran to nemo dopuščali. Tudi takratni predsednik vlade Pahor, sedanji predsednik države.

Ker sem na prvotno obtožnico že podal podroben zagovor in kasneje podrobno predstavil in obrazložil številne dokaze, bom na tem mestu bolj podrobno odgovoril le še na trditve iz modificirane obtožnice in današnjega zaključnega govora tožilca.

Sklenitev posojilnih pogodb ni kaznivo dejanje. Sploh pa je najmanj čudno, da je kaznivega dejanja obtožena oseba kot direktor prejemnika posojila, niti z besedo, kaj šele s pregonom, pa se tožilec ne obregne ob direktorje, ki so bili ravno tako podpisniki pogodb, le da na strani posojilodajalcev. V ZGD je eksplicitno in zelo jasno navedeno, da za poslovanje družbe odgovarja njen zakoniti zastopnik.  Ob tem, da nobena od teh odgovornih oseb ni nikoli izjavila, da bi jo zavajal in da bi ji karkoli naročal oz. dajal navodila.

Infond Holding ni bil prezadolžen. Imel je več premoženja kot je imel obveznosti. Vse do 5.8.2009, ko sta NLB in Banka Celje začeli unovčevati zastavljene delnice in se obe v celoti poplačali. Na način, da sta se vedli negospodarno. Namesto prodaje v paketu skupaj z ostalimi bankami, na kar sem jih kot direktor Infond Holdinga opozarjal osebno in z več dopisi, sta večinski paket delnic PILR razbili na manjše kose in tako prodajali delnice po borzni ceni, nižje od dejanske vrednosti in brez premije. S čimer sta oškodovali Infond Holding, njegove delničarje in del preostalih, predvsem nebančnih upnikov.

Da je bil Infond Holding solventen so potrdili v svojih mnenjih oz. poročilih izvedenec Srečko Lavrenčič, izvedenka dr. Irena Lesjak, mag. Danica Kos in v pričanju potrdili tudi revizor Dušan Hartman, dr. Draško Veselinovič, dr. Nina Plavšak in dr. Dušan Jovanovič. Ne nazadnje o tem obstaja tudi sodba Okrožnega sodišča v MB z Opr. št. I Pg 1107/2010.

Tudi ni resnična trditev tožilca, da sem sklepal vedno nove in nove posojilne pogodbe ne glede na dejstvo, da je bila družba Infond Holding prezadolžena in ni bila v stanju vrniti posojila niti iz vsakokratne predhodno sklenjene posojilne pogodbe niti dati zgoraj omenjenim posojilodajalkam posojenim zneskom ustreznega zavarovanja. Infond Holding je imel ob najemanju omenjenih posojil dovolj premoženja za poplačilo vseh svojih obveznosti in je do začetka junija 2009 redno in na minuto točno plačeval vse svoje obveznosti. Hkrati je Infond Holding imel dovolj premoženja. Posojilodajalke bi lahko zahtevale ustrezna zavarovanja. Zahtevo za vpis zastave morajo izraziti posojilodajalci in nikakor to ni obveznost ali dolžnost posojilojemalca. Splošna praksa v Sloveniji v teh letih je bila, da so bila posojila med kredibilnimi partnerji zavarovana le z menicami. In tako so bila zavarovana tudi obstoječa posojila. Da je to običajna praksa delovanja v dejanskem koncernu sta v svojih pričanjih oz. mnenjih izpovedala tudi dr. Nina Plavšak in dr. Dušan Jovanovič. Dr. Draško Veselinovič pa je v svojem pričanju izpovedal in potrdil, da je imel Infond Holding ves čas ustrezna zavarovanja in da je bil odličen komitent.

Bančni krediti dani Infond Holdingu so bili po svoji vsebini dolgoročni, kar so zapisali v mnenjih in poročilih ali izpovedali na pričanjih izvedenec Srečko Lavrenčič, dr. Nina Plavšak, dr. Dušan Jovanovič, dr. Draško Veselinovič, mag. Danica Kos, Dušan Hartman in Dean Mikolič.

Infond Holding je vse kredite in posojila najemal z vednostjo in odgovornostjo, da jih bo tudi vrnil. Vsaj tako je normalno v poslovnem svetu. Mogoče pa tožilec živi v kakšnem vzporednem svetu, kjer takšna pravila ne veljajo.

Infond Holding je korektno vrednotil svoje naložbe. Po nabavni ceni oz. vrednosti in celo konzervativno, saj je bila ta vrednost nižja od ocenjene vrednosti in ponudb. Vse skladno z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja (MSRP) in slovenskimi računovodskimi standardi (SRS). In skladno z ostalo zakonodajo in nič drugače kot je bila v tistem času (in je še danes) praksa v Sloveniji, kar je potrdil g. Dušan Hartman, revizor Infond Holdinga za leto 2008, v revizorjevem mnenju in kasneje kot priča. Enako je o vrednotenju povedal tudi g. Dean Mikolič kot priča tega procesa in tudi dr. Nina Plavšak v svojem pričanju v postopku X Kpr 48730/2011 pred sodiščem v Mariboru.

Infond Holding je za pridobitev garancij za prevzem skupaj s soprevzemniki pri bankah deponiral 147 mio EUR denarnih sredstev in še za več kot 190 mio EUR vrednostnih papirjev. Izvedenec Srečko Lavrenčič je v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da je bil Infond Holding sposoben sam plačati ves prevzem, ob prodaji delnic Mercatorja pa celo odkup vseh preostalih delnic izdajatelja brez dodatnega zadolževanja. Hkrati v istem mnenju tudi izjavlja, da je bil Infond Holding visoko kreditno sposoben.

Iz vsega navedenega izhaja, da je Infond Holding d.d. za financiranje prevzema delnic PILR porabil izključno lastna denarna sredstva in ni prejel nobenih denarnih sredstev iz družb iz skupine Pivovarne Laško. Zaradi navedenega tudi ni bilo nobene potrebe za dogovarjanje, da bodo nakupe delnic PILR financirale družbe iz skupine.

Evidentno je, da je Infond Holding vse od začetka leta 2008 vodil postopke prodaje delnic MELR. Pred poletjem 2008 je sklenil pogodbo z Raishopom po ceni 300 EUR za posamezno delnico, kar bi družbi zagotovilo, da bi kljub zaostrenim pogojem na bančnem trgu lahko od soprevzemnikov odkupila vse delnice PILR in se še pomembno razdolžila pri bankah. Povedano dokazuje obsežna listinska dokumentacija, ki jo je predstavila obramba, potrdila pa tudi priča dr. Nina Plavšak in priča tožilstva Robert Šega, ki sta v postopku prodaje MELR Raishopu tudi zelo aktivno sodelovala. Prodajo pa omenjajo tudi ostale priče tožilstva. Ker mu je UVK nezakonito oviral oz. ni dovoljeval prodaje omenjenih delnic, je Infond Holding kasneje skupaj s skupino Pivovarna Laško prodajal skupni skoraj polovični delež v Mercatorju. Kar smo zopet dokazovali z obsežno pisno dokumentacijo in pričanji dr. Nine Plavšak, Andrijane Starina Kosem in priče tožilstva Roberta Šege, ki so sodelovali v skupni prodaji. Ne nazadnje je oviranje postopka prodaje s strani UVK dve leti kasneje v identičnem postopku označilo za nezakonito tudi Vrhovno sodišče RS, ki je s sodbo z dne 3.10.2013 ugotovilo, da je odločba UVK, opr. št. 306-29/2011-4 z dne 26.4.2011 nezakonita. To zmago je dosegla Pivovarna Laško, Infond Holding je žal prej izdihnil na bojnem polju.

Da je pri postopkih ugotavljanja koncentracije, ki so se začeli v decembru 2007, in sočasno z njimi povezanih komentarjev in izjav politikov, nekaj »smrdelo«, se potrjuje tudi z vloženimi ovadbami proti znanemu odvetniku in Janiju Soršku, takratnemu direktorju UVK, zaradi suma kaznivih dejanj pri postopku urada zoper Mercator iz leta 2008. Ni naključje, da je ta postopek potekal delno sočasno s postopkom proti lastnikom Mercatorja, da so igralci v ozadju, razen omenjenega znanega odvetnika, enaki kot v našem primeru in da se je po začetnem pompu končal izredno potiho. In da so vpleteni pobasali veliko denarja. Sedaj bomo počasi zvedeli, da je bil v ozadju UVKjevih postopkov v primeru Mercatorja, poleg politično-nacionalnega, najbrž še kakšen drug – izključno privaten – interes.

Tudi pri skupni prodaji več kot 48% vseh delnic MELR oz. več kot polovičnim deležem glasovalnih upravičenj smo spomladi 2009 prišli v pogajanjih z Agrokorjem do dogovora in ponudbe. Ponovno po za tiste čase odlični ceni 300 EUR za delnico. Da so bili ti razgovori resni in cene primerne, so v svojih pričanjih izpovedali Robert Šega, Andrijana Starina Kosem in dr. Draško Veselinovič. Slednji je omenil tudi, da so tudi njim sočasno drugi kupci ponujali 240 EUR za posamezno delnico. Dogovor z Agrokorjem je s stisnjenimi usti potrdila letos spomladi tudi novinarka Financ Petra Sovdat. Najbrž bo treba priznati, da smo se znali pogajati precej bolje kot kasneje »vrhunski« pogajalci, mnogi od njih so bili takrat na nasprotni strani kot branitelji svetinje imenovane Mercator, ki so pet let kasneje prodali večinski delež v najboljšem sosedu po borih 86 EUR za posamezno delnico. Moram izpostaviti Mateja Lahovnika, Boruta Jamnika in Žigo Debeljaka. Vse tri kot glavne nasprotnike prodaje. Prvega, takratnega gospodarskega ministra, še kot najbolj vnetega zagovornika »detajkunizacije« tudi za ceno uničevanja podjetij, zadnjega pa kot predsednika uprave, ki je Mercatorju zabil žebelj v krsto. Borut Jamnik pa je koordiniral večino aktivnosti v ozadju, kot to on običajno počne.

Iz povedanega je jasno razvidno, da je Matjaž Rutar kot direktor Infond Holdinga postopal v dobro družbe. Da pa so bile zunanje okoliščine, na katere obtoženi ni imel vpliva, preveč nenaklonjene družbi, ki jo je vodil. Znašli smo se na napačnem kraju ob napačnem času. Dejstvo je, da so zgoraj opisane okoliščine pri prodaji delnic družbe Mercator d.d., močno vplivala na likvidnostno situacijo Infond Holdinga d.d. v letu 2009.

Tožilstvo je ves čas postopka zatrjevalo, da rapidni padec borzne in siceršnje vrednosti premoženja (delnic v aktivi bilance stanja) družbe Infond Holding d.d. nima popolnoma nobenega relevantnega vpliva na to, da družba Infond Holding d.d. ni nikoli v celoti vrnila posojil posojilodajalkam. Sem pa zelo vesel, da je tožilec danes končno ugotovil, da Infond Holding ni živel v vakumu.

Najbrž tudi nacionalnega interesa, pod krinko katerega so se dogajala vsakokratna preprečevanja prodaje Mercatorja, v Sloveniji ni in ni bilo. Tudi finančne krize na sončni strani Alp nismo občutili. In tudi bančna kriza nas je najbrž zaobšla v velikem loku. Vsaj tako je absurdno in s polno neznanja zatrjeval tožilec. Že splošno znana dejstva pa stališče tožilstva seveda evidentno pokažejo kot popolnoma neutemeljena in pavšalno poenostavljena ter s tem neresnična. Je pa res, da je v današnjem zaključnem govoru pomembno spremenil obrazložitev. Kolikič že v tem postopku?

Infond Holding ni nikogar zavajal, niti bank, niti drugih posojilodajalcev, niti delničarjev in ostalih upnikov. Še najmanj pa kolege direktorje in finančnike iz skupine Pivovarna Laško. Korektno je poročal o vseh pomembnih poslovnih dogodkih na svoji spletni strani http://www.infond–holding.si in na SEOnetu Ljubljanske borze. Delnice Infond Holdinga so kotirale na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev. Za te družbe veljajo v primerjavi z ostalimi družbami neprimerno višji standardi poročanja in razkrivanja informacij povezanih s poslovanjem družbe. Sam sem na direktorskih sestankih, na sestankih finančne koordinacije in na rednih srečanjih, zlasti v čajnici Pivovarne Union, odgovorne osebe in finančnike družb v skupini Pivovarna Laško redno obveščal še o drugih, bolj podrobnih, informacijah o poslovanju Infond Holdinga. Kar izhaja iz objav na Seonetu, predloženih dokazov in nenazadnje tudi iz mnenja izvedenca Srečka Lavrenčiča.

Nihče od deležnikov družbe Infond Holding (delničarji, upniki), niti stečajni upravitelj, razen skesancev iz skupine Pivovarna Laško, ki so vložili premoženjsko-pravni zahtevek (PPZ), ni do danes proti meni vložil nobene tožbe. Niti kazenske ovadbe, niti odškodninske tožbe.

Seveda pa ne morem mimo tega, da v zaključnem govoru predstavim in izpostavim zadeve, ki sem jih opazil ob vodenju postopka in mi pred tem kot »navadnemu« državljanu niso bile znane in jasne. Ali pa mi preprosto ležijo na duši.

NEKAJ O MENI

Ko sem davnega leta 2004 prevzel vodenje Infond Holdinga, je imel Infond Holding zelo razpršen portfelj, z zelo malo kontrolnimi ali večinskimi deleži, in še te v dejavnostih, ki so bila dolgoročno nezanimive. Uprava Infond Holdinga je ves čas delovala v skladu s strateškimi usmeritvami, ki jih je sprejel nadzorni svet že pred mojim nastopom. Tej strateški usmeritvi je uprava sledila ves čas delovanja. V obdobju 2004-2009 smo prodali 70-100 naložb.

Infond Holding je vse od mojega prihoda naprej vztrajno rasel, tako po kapitalu kot po naložbah oz. bilančni vsoti, in do leta 2008 postal eden največjih holdingov v Sloveniji. Konec leta 2008 je imel v svojem portfelju dve odlični družbi, Pivovarno Laško in Mercator, v obeh večinska deleža, dejansko vredna mnogo več kot je bila njuna vrednost na borzi.

Uprave, ki sem jim predsedoval, in kasneje kot direktor Infond Holdinga smo ves čas skrbeli za povečevanje premoženja in vrednosti družbe. Oboje se je v od 1.1.2004 do 31.12.2007 več kot podvojilo.

Da sem bil dober in skrben direktor je v svojem pričanju izpovedal tudi Marko Zaman, stečajni upravitelj Infond Holdinga. Verjamem, da je kot dolgoletni stečajni upravitelj in predsednik društva stečajnikov videl v življenju že marsikaj in da tega ni izrekel kar tako in na pamet. Res moram biti veliki kriminalec in manipulator, da mi je uspelo tako pretentati tudi Marka Zamana.

Nikoli se nisem skrival v čredi in nikoli nisem tulil s čredo. Svojo pamet sem imel in imam zato, da kritično razmišljam in povem kaj si mislim. In sem jih zaradi te značajske lastnosti zato mnogokrat dobil po nosu. A nič zato. Pomembno je, da lahko zjutraj mirne vesti vstanem in se brez sramu pogledam v ogledalo.

Zagotovo nikoli ne bom svojega dela odgovornosti, pred katero nisem in nikoli ne bom bežal, z neresničnimi izjavami in pričevanji prelagal na bivše sodelavce ali nadrejene, kar je v danem trenutku tako množično in tako popularno v Sloveniji. Zgolj zato, da si na liniji in si kupiš mir pred trenutnimi populističnimi lovci na čarovnice tipa Kozina.

Takšen pač sem. Nisem idealen. A naj vrže kamen tisti, ki je.

O STANJU DUHA V DRUŽBI

Krize v Sloveniji nismo ustvarili sami, so pa upravljavci države odgovorni, da smo se vsa ta leta napačno spopadali z njo. Namesto, da bi reševali in sanirali bančni sistem, kot vsi normalni narodi, smo si mi zatiskali oči in ljudstvu všečno lovili čarovnice oz. pri nas smo jih imenovali »tajkune«. Ko smo želene »tajkune« odstranili, žal zaradi pregovorne slovenske »foušije« tako, da smo uničili tudi podjetja in posledično še bolj kontaminirali finančni sistem, smo se bili, in še tedaj le na izrecni pritisk tujine, konec leta 2013 končno prisiljeni lotiti reševanja nakopičenih težav. Minilo pa je že šest izgubljenih let in škoda je šla v milijarde. In se še vedno povečuje.

V Sloveniji je v zadnjih letih dobila domovinsko pravico trditev, da lastniki t.i. »tajkuni« namerno izčrpavajo podjetja. Ampak če populisti dovolj časa glasno vpijejo z odra potem sčasoma to postane splošno privzeta resnica. To preprosto ni res in je skregano z osnovno ekonomsko logiko. To najbrž znajo prepričljivo razložiti le politiki, novinarji in tožilstvo. Skratka vsi, ki so vešči opletanja z jezikom in ki v življenju še nikoli niso prevzemali odgovornosti, se srečali s poslovnimi tveganji in tržnimi zakonitostmi ter bili primorani na trgu služiti denar za plačilo svojih obveznosti. Na trgu, v katerega je, kot je razvidno iz že omenjene sodbe Vrhovnega sodišča o nezakonitosti odločbe UVK glede blokiranja prodaje delnic Mercatorja, ves čas nezakonito posegala politika oziroma država in njen domnevni nacionalni interes.

V Sloveniji bi imeli kapitalizem, a nas motijo dobiček in kapitalisti. Na srečo naših otrok smo v kapitalizmu in upam, da bo počasi konec enoumja, ki v določenih glavah, tudi tožilčevi, žal še vedno vztraja.  In da se v kapitalizmu pač pogovarjamo o kategorijah kot sta zaslužek in korist. Seveda znotraj pravil igre.

O PRAVILIH IGRE IN POSTOPKU

Ves čas smo priča spreminjanju pravil igre med potekom igre same.

Najprej v poslovno-družbenem okolju. Privatizacije si ni izmislil Matjaž Rutar ampak pametnejši od mene in že precej pred mojim časom. Privatizacijske zakonodaje tudi ni sprejemal Matjaž Rutar. Infond Holding je igral skladno s pravili, ki jih nista postavila niti Infond Holding, niti Matjaž Rutar. Oboje je bilo sprejeto že pred ustanovitvijo Infond Holdinga. Kreditov za nakup delnic si tudi ni izmislil in samoodobraval Matjaž Rutar. In ko je Infond Holding v igri, v kateri pravil in sodnika ni postavljal sam, pritekel na cilj med zmagovalci, so dušebrižniki, ki so ta pravila sprejeli ali vsaj pri sprejemu sodelovali in postavili in nadzirali sodnika, ugotovili, da jih je nekdo prehitel, začeli s spreminjanjem pravil igre. Sprva prikrito, a s pozicije moči. Zato so (zlo)uporabili UVK in njegovega takratnega »samopodjetniško« navdahnjenega direktorja. V drugem delu, v letu 2009, pa odkrito s preprečevanjem prodaje in sprejemom Zakona o jamstveni shemi, ki je spreminjal pravila kreditiranja za nazaj in je bil v svojem bistvu napisan in sprejet zato, da bi odstranili t.i. »tajkune«. Seveda ne vse, samo moteče – »nenaše«. In za vsako ceno, tudi za ceno, da zaradi zrezka za kosilo zakoljejo kar celo kravo.

Nato še o spreminjanju pravil iger v pravosodnem okolju. Kar naenkrat so se začele dosojati za popolnoma enaka dejanja kot v preteklosti mnogo strožje obsodilne sodbe ali celo obsodilne sodbe sploh. Če obsodb prej ni bilo ali so bile na spodnjem intervalu zagroženih kazni, so sodniki pristali na ljudstvu všečno zahtevo po krvi in začeli dosojati proti zgornjim vrednostim intervala zagroženih kazni. Najbolj povampirjeni v celotni pravosodni verigi pa so postali tožilci, ki so ocenili, da je po 60-ih letih ponovno prišel čas njihove afirmacije.

Dnevno smo tudi z najvišjih instanc priča klicem po zaostritvi kazenske zakonodaje. Represija se vedno bolj plazi v zakonodajo. Ovce kar same vpijejo po mesarju.

In v tem procesu smo kot družba ponovno pozabili kdo in kaj dokazuje v kazenskem procesu? Tožilstvo mora dokazati, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in ne da tožilstvo postavi trditev, obtoženi pa se moramo braniti. V našem procesu smo bili skoraj brez dostopa do dokumentov, razen tistih maloštevilnih, ki so se bolj pomotoma kot hote znašli v naših lastnih arhivih. Ali pa smo v naši družbi kot že večkrat v preteklosti zopet vse pomešali? In se bomo čez leta zopet sprenevedali, da se nam je vse kar zgodilo in da so bili krivi neki drugi, kot že tolikokrat v naši preteklosti. Lahko naštejem: ex-varčevalci NLB, izbrisani, Informbiro, povojni poboji, da omenim le najbolj vpijoče zablode naše družbe.

O TOŽILCU

Saša Fajs, nekdanja direktorica Centra naložb d.d., mi ga je opisovala kot korektno osebo, še polna vtisov po podani izjavi tožilcu. Sam si še nisem na jasnem ali je tako pretkan ali tako pokvarjen. Da sem nedolžen, je tožilec vedel že pred vložitvijo obtožnice, celo prej, že pred ali vsaj sočasno s podano izjavo Saše Fajs, saj so mu to potrdile tudi sedanje njegove priče že pred preiskavo in tudi Saša Fajs, ko jo je ob podajanju izjave vprašal, če se Rutar ne bo oglasil, ima vendar tri otroke.

Mene je v ta postopek in obtožbo vpletel le zaradi lažjega dostopa do Šrota in zaradi moje »nekooperativnosti« pri »tunkanju« Šrota.

Tožilec je tudi od vsega začetka vedel, da notarska izjava ni resnična, a mu je prišla prav, da je zožil krog obtoženih in dobil hvaležne in vodljive priče. In je tudi ves čas manipuliral z dokazi, saj jih je večino teh, ki sem jih predstavil v svojem zagovoru, že poznal pa vseeno namerno spregledal pri pisanju obtožnice.

Zdaj jezdi na krilih populizma. Ampak slava ne bo večna in revolucija običajno žre lastne otroke.

O BOŠKU ŠROTU

Kar bom povedal, vesoljni javnosti najbrž ne bo všeč. Pa bom vseeno. V svoji več kot petnajstletni poslovni karieri na vodilnih položajih sem delal za marsikaterega lastnika. Kar nekaj jih je tudi javno zelo znanih in bilo v različnih časovnih obdobjih zelo čislanih. Z vidika direktorja je bil Boško Šrot med boljšimi lastniki in precej blizu tipu lastnika o katerem sem kot podiplomski študent pred leti poslušal pri predmetu Upravljanje podjetij. Kljub temu, da se z marsikatero njegovo odločitvijo nisem strinjal, mislim, da je bil celo najboljši lastnik v moji poslovni karieri.

KAJ REČI ZA KONEC?

Kot direktor moraš odločitve sprejemati. Niso vse enostavne. In ne vse lahke. Prav nasprotno. Večina odločitev je težkih in zahtevnih. Zlasti v zadnjem obdobju življenja Infond Holdinga so bile takšne. Odločal sem se na podlagi takrat znanih dejstev in okoliščin. In upal na najboljše za družbo, ki sem jo vodil in mi je bila kot otrok, saj sva skupaj dozorevala vse od njenih otroških let. Gledal sem kako raste in se razvija. In gledal kako mi umira na rokah. Nase takrat nisem pretirano mislil. Če bi mislil le nase, bi se udeleževal raznoraznih pasjih procesij na katere sem bil vabljen, dajal intervjuje in se nastavljal medijem, podpisoval nepotrebne svetovalne pogodbe in reševalne notarske izjave ter posedal na kavicah pri namišljenih ali resničnih »stricih iz ozadja« in si gradil javnosti všečno podobo. A sam nisem pristaš takšnih samopromocijskih in samoreševalnih dejanj na račun družbe in delničarjev in tudi javnih nastopov ne maram. Za razliko od velike večine ob pojavljanju v medijih ne orgazmiram.

Direktor mora skrbeti za korist družbe. In če bom sedaj obsojen, bom obsojen za to, ker sem delal vestno in pošteno in v korist družbe, ki sem jo vodil.

Nimam velikih pričakovanj. Upam in želim le, da bo sodišče korektno opravilo svoje delo. Predvsem pa ob izreku sodbe imelo v mislih vse takratne okoliščine in dejstva, ki so vplivala na poslovanje družbe, ki sem jo vodil. In da ne bo nasedalo tožilčevim pravljicam in ocenjevalo takratnih dogodkov z današnjim vedenjem o takratnih dogodkih. Danes smo seveda vsi pametni za nazaj. Predvsem tisti, ki nikoli niso sprejemali odgovornih odločitev, so še posebej pametni in točno vedo kaj in kako. In seveda glede na predložene dokaze pričakujem oprostilno sodbo. Zavedam pa se, da bo to težko, saj so zahteve plebsa in medijev žejnih krvi najbrž prehude. Ne le za ta senat.

Sploh, ker izvedenec v mnenju in pričanju, tožilec pa v današnjem zaključnem govoru, poenostavljata sicer izredno zapletene zadeve. Jasno, v svojo korist, meni pa tudi zaradi takšnih in teh poenostavitev grozi kazen zapora do 8 let**.

Glavna škoda družbi, ki sem jo vodil, in meni, je bila storjena že pred več kot 6 leti. In se še vedno vleče. Družba zaradi samovolje državnega organa ni mogla prodati svoje naložbe in rešiti problema financiranja v zaostrenih gospodarskih okoliščinah, sam pa sem, izključno zaradi postopkov, ki jih vodi proti meni populistični tožilec Kozina, posvinjan, vržen iz trga dela, moji otroci pa so v družbi in v šoli ožigosani. Vzeta mi je skoraj vsaka možnost dela in služenja za preživetje družine. V dobi interneta ne le doma, tudi v tujini. Kdo pa si pri nas upa, v tujini pa želi delati s človekom, ki so ga mediji že obsodili. V spletni brskalnik preprosto vpišeš Matjaž Rutar, pritisneš enter in se za nekaj časa prepustiš horor branju.

Če sem pred leti ob samovolji in zlorabi UVK in njenega »privatizirajočega« direktorja, hujskanju politikov in medijev ter brezbrižnosti organov, ki so to nemo dopuščali, v enem od sporočil družbe zapisal »Hvala vsem, ki v igri sodelujete!«, sem naivno upal, da mi česa podobnega več ne bo potrebno izreči. Da se bo lov na čarovnice v nekaj letih unesel in izpel, da se bo stanje duha vrnilo v normalne tire in da bo razum počasi prevladal. A sem se zgleda zmotil, zagotovo v času trajanja in intenzivnosti. A vem, da se bo to prej ali slej zgodilo, saj se to počasi že nakazuje. Posamezni »pogumni« intelektualci počasi že spoznavajo in upajo na to opozarjati, sicer sramežljivo in bolj potihoma, a že. Bom pač še enkrat petelinček, ki je prezgodaj zapel.

Zato pa za čas do normalizacije ta isti stavek ponovno izrekam: »Hvala vsem, ki v igri sodelujete!«.

Ljubljana, november 2014

Matjaž Rutar

* Zaključni govor prebran na obravnavi 18.11.2014 

** Senat pod predsedovanjem sodnice Stanislave Lunder mi je 21.11.2014 izrekel kazen dveh let in pol zapora. Sodba še ni pravnomočna.

Standard